Kratka predstavitev PGD Motovilci skozi zgodovino

Požarna obramba je delovala v Motovilcih že konec 19. stoletja, ko je takratni župan Matija Grah kupil dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser. Za delo z brizgalno je občasno določil nekaj mož. Za shrambo so zgradili tudi 4 x 3 m veliko leseno orodjarno, ki je služila namenu vse do zgraditve gasilskega doma v letu 1966. V času okupacije, leta 1943, je bila na pobudo takratnih oblastnikov sestavljena gasilska četa, ki ji je poveljeval Matija Pozvek, sicer vaški kovač, njen podpoveljnik pa je bil Matija Ferko. V razmeroma kratkem času je četa zaslovela na območju takratne občine Pertoča, pod okrilje katere je spadala tudi naša vas. Vendar četa takrat še ni bila registrirana. V jeseni leta 1945, ko je bila že organizirana okrajna gasilska uprava, je prišlo do ustanovitve. Društvu je predsedoval Anton Štertak, za poveljnika so izvolili Jožefa Gomboca, podpoveljnik je bil Filip Gjergjek, tajniška in blagajniška dela je prevzel Alojz Rajsar, za orodje pa je skrbel Anton Zrim. Ustanovljeno društvo je imelo vse možnosti za dobro delo, imelo je ročno brizgalno, nekaj metrov tlačnih cevi, primeren prostor za orodje in tudi dovolj članstva. Kljub temu je bilo njegovo delovanje v prvih letih zelo slabo, saj se je iz leta v leto število članov zmanjševalo. Mnogi so odhajali na sezonsko delo v tujino, nekateri pa so se odselili. Nov zagon je društvo dobilo leta 1952, za kar je bil še posebej zaslužen vaški mizar Matija Fujs, ki je postal tudi novi predsednik. Ostalo vodstvo je bilo naslednje: Franc Sočič (poveljnik), Jožef Frumen (podpoveljnik), Anton Zrim (sekretar), Viktor Forjanič (blagajnik), Janez Gjergjek (orodjar) in Franc Grah (adjutant). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Jožef Rajsar (predsednik, Franc Kuhar in Franc Fujs (člana). Novo vodstvo in prenovljeno društvo je s požrtvovalnim delom v nekaj letih ustvarilo pogoje za nadaljni razvoj društva, požarne varnosti in vasi nasploh.
Najprej so se lotili obnove oziroma predelave brizgalne iz enoosne v dvoosno vprežno. Naslednje leto je društvo dobilo prvega podčastnika. To je bil Franc Sočič, ki je več mandatnih dob društvu poveljeval in je mnogo pripomogel pri izobraževanju članov društva. Tako je leta 1953 vso aktivno članstvo opravilo izpit za izprašanega gasilca. Društvo je dobilo tudi prve uniforme, ki so si jih člani prislužili s prostovoljnim delom pri gradnji murskosoboškega gasilskega doma.

Želja, da bi imeli svoje lastne prostore pa je bila tako med vaščani kot tudi med člani gasilskega društva vedno večja. Zato je društvo v letih 1959 in 1960 priskrbelo parcelo in začelo urejati lokacijsko in gradbeno dokumentacijo, kar pa v tistih časih, zaradi nerazumevanja takratnih oblasti, za potrebe podeželja ni bilo lahko opravilo.
Člani, trdno odločeni, da bodo zgradili svoj gasilski dom, so skupaj z vašcani začeli s prvimi prostovoljnimi deli. Prispevali so drva za žganje opeke, in sami izdelali 20.000 kosov opeke. Z namenom, da bi zbrali tudi kaj finančnih sredstev za gradnjo doma, so leta 1961 priredili ti. "Borovo gostüvanje". Gradnja se je pričela, čeprav društvo ni dobilo gradbenega dovoljenja. Kljub temu so z deli nadaljevali in 1965 je bil gasilski dom z 80% prostovoljnim delom zgrajen. Kmalu je popustila tudi občinska birokracija - poslala je dovoljenje, tako da odslej naš dom ni nosil več naziva črne gradnje.

V letu 1967 je društvo priskrbelo svojo prvo 400-litrsko motorno brizgalno z vsemi potrebnimi cevmi.

Leto 1974 je znano po začetku akcije za razvitje društvenega praporja. Leto za tem se je pojavil problem trgovine v vasi. Trgovsko podjetje Merkur iz Murske Sobote nam je ponudilo trgovino pod pogojem, da jim društvo priskrbi prostore. Na skupnem sestanku je bilo sklenjeno, da se del prostorov odstopi trgovini, in da je dom potrebno razširiti. To se je tudi zgodilo. Vsa dela so bila končana z asfaltiranjem prostora pred domom v letu 1982.
V letu 1980 je bilo kupljeno orodno vozilo. Dve leti kasneje je prišlo do zamenjave 400-litrske motorne brizgalne z 800-litrsko, leta 1983 pa smo priskrbeli še eno 800-litrsko brizgalno.

Leta 1995 je društvo praznovalo petdesetletnico ustanovitve, ki jo je primerno obeležilo s priznanji njegovim zaslužnim članom.
V tem času, do leta 1995, je bilo društvo stalno aktivno. Zgrajeni so bili trije bazeni za gasilno vodo, priskrbeli pa smo tudi sireno in radio zvezo. Parcela pri gasilskem domu je bila povečana za približno 400 kvadratnih metrov. Na tej parceli je zraslo poslopje, v katerem je med drugim tudi večnamenska dvorana, ki služi potrebam celotne vasi.

V letu 1998 je društvo razvilo tudi nov, slovenski prapor. Ker pa nobena stvar ne drži večno, je dotrajalo tudi staro orodno vozilo, ki je služilo svojemu namenu kar 22 let. Začeli smo zbirati prispevke po vasi ter nekaj sosednjih vaseh. Kljub nekaterim problemom je bilo kupljeno orodno vozilo GV-1 znamke Volkswagen LT-35, ustrezno predelano ter predano svojemu namenu v letu 2002.

V zadnjih letih največ vlagamo v izobraževanje članov, saj je le-to nepogrešljivo pri izvajanju naše dejavnosti. Stalno se izpopolnjuje tudi zaščitna in reševalna oprema. Tako so bile v zadnjih letih nabavljene zaščitne obleke, dihalni aparati ter kar nekaj drobnega orodja in opreme. Ker pa za vse te novosti v našem vozilo več ni imelo primernega prostora smo se odločili nabaviti novo, sodobno vozilo. Tako smo v letu 2011 nabavili vozilo GVV-1 Iveco. Za potrebe novega vozila smo predelali tudi garažne prostore.

Seveda pa skrbimo tudi za prihodnje rodove v našem društvu, saj trenutno delujejo kar štiri tekmovalne desetine, člani A1, člani A2, člani B in seveda članice A. Včlanjenega pa imamo kar nekaj podmladka.

Nenazadnje je potrebno omeniti tudi, da je naše društvo v času svojega delovanja dalo tudi dva sektorska poveljnika, Franca Sočiča in Jožefa Frumna, ki sta vrsto let uspešno vodila društva v sektorju Grad.